»Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami.«
»Ko sem šel mimo magistrata, sem videl vrsto ljudi pred Državno založbo in vprašal, kaj počnejo. 'Čakamo Sovretove podpise v Iliado.' In sem si rekel, da bom šel pa vseeno. Ni ravno slavistika, morda bom pa prek Homerja in drugih še malo slovensko književnost študiral. In mislim, da se nisem zmotil.«
»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«
»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«
»Za konec se ustavimo še ob naslovu knjige in ob vprašanju, zakaj Penelopa in ne Odisej, V knjigi je Kajetan Gantar takole pojasnil: 'Mene […] je bolj kot Odisej in njegove blodnje, avanture in zvijače privlačila Penelopa, ki se mi je zdela veliko bolj pametna in modra kot njen premeteni soprog, […] a sem v njegovi prebrisani pameti pogrešal tisto globinsko etično dimenzijo, ki sem jo občudoval pri Penelopi.'«
»Takratna zakonodaja, s katero se je seznanil kot uslužbenec v administraciji, je sicer po njegovih besedah dopuščala možnost, da bi univerza kljub neizpolnjevanju formalnih pogojev lahko povabila kakšnega učenjaka.«
»Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine.«